Izpod peresa Metke Kovač pravljica o Skrivnostnem Lasestrizcu. 🪄
SKRIVNOSTNI LASESTRIŽEC
Ljudje so imeli že od nekdaj zelo velik pomen in posebno moč. Nekoč so dolgi lasje pomenili tudi fizično moč, kot na primer zgodba o Samsonu. Dokler je imel Samson dolge lase, je lahko z rokami raztrgal leve in z lahkoto kljuboval vsem sovražnikom. Ko so mu odrezali lase, je izgubil svojo moč. Nič več ni bil močan. Vrgli so ga v ječo. Šele, ko so mu zrasli lasje, je postal zopet močan in se ječe rešil.
Zgodba v Svetem pismu o junaku Samsonu je ena najbolj znanih pripovedi o simbolni moči las. V pripovedi niso bili lasje sami po sebi »čarobni«, ampak so predstavljali njegovo zvestobo Bogu in posebno zaobljubo. Ko so mu lase ostrigli, je izgubil to povezavo in s tem tudi svojo moč. Ko so mu ponovno zrasli, se je simbolno vrnila tudi njegova notranja in fizična moč.
V mnogih kulturah so imeli dolgi lasje poseben pomen: predstavljali so moč, vitalnost in svobodo, bili so znak družbenega položaja ali duhovnosti, včasih tudi simbol modrosti ali povezanosti z naravo.
Tudi danes imajo lasje za ljudi močan simbolni pomen — povezani so z identiteto, samozavestjo, mladostjo in načinom izražanja. Zato izguba las pri mnogih ljudeh povzroči močna čustva, medtem ko lahko sprememba pričeske pomeni nov začetek ali osebno preobrazbo.
Zanimivo je, da se podobni motivi pojavljajo v številnih mitih in legendah po svetu: moč junaka je pogosto povezana z nečim naravnim — lasmi, brado, glasom ali posebnim predmetom. V ozki kamniti ulici, kjer so se med hišami sušile pisane rjuhe in je dišalo po soli ter rožmarinu, je stal majhen salon z napisom:
frizure za ljudi in štirinožne prijatelje
Tam je delal lasestrižec po imenu Boštjan. Bil je slok z dolgimi nogami. Imel je svetlorjave lase, obut pa v čevlje iz zelenega usnja. Bil je bolj vesele narave. Ko je strigel ljudi, je prepeval stare mornarske pesmi, ko pa je urejal pse, jim je pripovedoval šale. Psi so ga oboževali. Nekateri so celo sami odpirali vrata salona in stekli naravnost na mehko blazino ob ogledalu.
Toda tistega večera, ko je sonce tonilo v morje in so galebi kričali nad pristaniščem, se je v parku zgodilo nekaj nenavadnega.
Psi so sklicali skrivni pasji zbor.
Zbrali so se pod velikim borom: havanski bišon s kitkami, dolgodlaka chihuahua z rdečo pentljo, francoski buldog z metuljčkom, bruseljski grifon z zlato ogrlico in še mnogi drugi.
Najstarejši med njimi je bil siv šnavcer z brado do tal. Počasi je stopil na kamen in rekel:
»Dovolj imamo pentelj, bleščic, lakov in parfumov z vonjem po vanilji! Mi smo psi! Nekateri med nami smo čuvali gradove, drugi iskali izgubljene ljudi v snegu, tretji pomagali ribičem ali pastirjem. Sedaj pa nas spreminjajo v modne dodatke.«
Psi so žalostno povesili ušesa.
»Toda ljudje nas imajo radi,« je tiho rekla chihuahua.
»Res je,« je odgovoril šnavcer. »A včasih ljudje pozabijo, kdo smo v resnici.«
Tedaj pa se je iz teme zaslišal znan glas.
»Morda pa jih lahko spomnimo.«
Bil je Boštjan, lasestrižec.
Stal je pod svetilko z rokami v žepih in se nasmihal. Nihče ni vedel, kako dolgo je že poslušal pasji pogovor.
Psi so osuplo obstali.
»Ti … razumeš pasji jezik?« je vprašal buldog.
»Seveda,« je rekel Boštjan. »Vsak pravi lasestrižec ga mora. Drugače nikoli ne izveš, ali je pes zadovoljen s frizuro.«
Psi so prvič po dolgem času veselo zamahali z repi.
Boštjan je sedel na klop in vzdihnil.
»Veste, ljudje ne urejajo vaših frizur zato, ker bi vas hoteli ponižati. Velikokrat želijo svetu pokazati, kako zelo vas imajo radi. Včasih pa pri tem pretiravajo.«
»Torej nas ne želijo spremeniti v igrače?« je vprašal grifon.
»Ne,« je rekel Boštjan. »Le pozabili so, da ste nekaj posebnega že brez pentelj.«
Psi so se spogledali.
Naslednje jutro je Boštjan pred salon postavil nov napis:
Naravna lepota za ljudi in pse
Od tistega dne ni več barval pasje dlake v modro, vijolično ali zeleno. Pentlje so postale manjše. Ogrlice lažje. Frizure pa bolj takšne, da so psi lahko tekli, skakali in vohali veter.
In zgodilo se je nekaj čudnega.
Ko so ljudje nehali spreminjati pse v svoje kopije, so začeli opažati njihove prave značaje.
Havanski bišon je postal neverjetno igriv.
Francoski buldog je bil pravzaprav velik šaljivec.
Bruseljski grifon pa je imel srce pogumnega čuvaja.
Tudi ljudje so se spremenili.
Namesto da bi govorili:
»Poglej, kako lepo se ujema z mojo pričesko,«
so začeli govoriti:
»Poglej, kako srečen je.«
In majhno obmorsko mesto je postalo še bolj posebno kot prej.
Ne zaradi enakih frizur.
Ampak zato, ker so ljudje in psi končno začeli drug drugega videti takšne, kot v resnici so.
Zaradi srčnosti lasestrižca, ki je začel s poučevanjem ljudi o zgodovini in pomembnosti psov v življenju človeka in jih spomnil, da pes ni samo prijatelj, ampak tudi…zvest pomočnik, pogumen reševalec, tih spremljevalec in včasih celo edino bitje, ki človeka razume brez besed.
Lasestrižec Boštjan je ob večerih zapiral svoj salon nekoliko prej. Velika ogledala je pokril z belimi rjuhami, stole postavil v krog, na tla pa mehke blazine za pse. Ljudje iz mesta so začeli prihajat poslušat njegove zgodbe.
Prihajale so gospe z nakodranimi pudlji, ribiči z mokrimi škornji, otroci s kuštravimi mešanci in celo strogi mestni uradnik, ki je imel majhnega jazbečarja, skritega pod plaščem.
Boštjan je prižgal staro svetilko in začel pripovedovati.
Pripovedoval je o bernardincih, ki so v snežnih neurjih reševali izgubljene popotnike v gorah. O pastirskih psih, ki so cele noči varovali ovce pred volkovi. O psih vodnikih, ki slepim ljudem pomagajo videti svet. O reševalnih psih, ki po potresih iščejo ljudi pod ruševinami. O psih, ki so nekoč greli otroke v mrzlih kočah in spremljali mornarje na dolgih potovanjih.
Med pripovedovanjem je vedno govoril počasi in spoštljivo, kot bi govoril o starih junakih.
Psi, ki so ležali po salonu, so ga poslušali z dvignjenimi ušesi.
Ljudje pa so začeli svoje pse gledati drugače.
Nekega večera je deklica z modrimi kitkami vprašala:
»Boštjan, kaj pa moj mali pekinezer? Nikoli ni rešil nikogar iz snega.«
Boštjan se je nasmehnil.
»Si bila kdaj žalostna?«
Deklica je prikimala.
»In je prišel k tebi?«
»Vedno.«
»Potem je tudi on reševalec.«
V salonu je zavladala tišina.
Stara gospa z rdečo pentljo je objela svojo chihuahuo.
Mož z velikim ovčarjem si je skrivaj obrisal oči.
Celo francoski buldog z metuljčkom je ponosno sedel bolj vzravnano.
Od tistega dne dalje se je mesto začelo spreminjati.
Ljudje niso več iskali samo najlepših frizur.
Začeli so iskati čas za dolge sprehode.
Za igro.
Za potrpežljivost.
Za nežnost.
Psi pa so postajali mirnejši, bolj veseli in bolj podobni sebi.
Nad Boštjanovim salonom je kmalu visel nov napis:
Lepota mine. Dobrota ostane.
In pravijo, da v tistem obmorskem mestu še danes lahko srečaš nenavadne pare ljudi in psov.
Nekateri imajo še vedno enake kodre.
Drugi podobne pentlje.
Tretji enake brade.
Toda nekaj je drugače.
Ko se pogledajo v oči, ne vidijo več modnega dodatka.
Vidijo prijatelja.
BOSTJANBESTJAK lasestrizec 